Leta 1951 so v takratnem Mestnem muzeju Celje ustanovili oddelek za zgodovino narodnoosvobodilnega boja. Po desetletju intenzivnega razvoja je oddelek leta 1963 prerasel v samostojno kulturno ustanovo – Muzej revolucije Celje. Svoje prostore je dobil v poslopju nekdanjega celjskega magistrata (magistrat je bil v tej stavbi v letih 1830–1953) in na stalni razstavi predstavil zgodovino Celja in celjske regije v letih 1918-1945, pridobil pa je tudi prostore v Starem piskru, celjskem zaporu, kjer je okupator med drugo svetovno vojno ustrelil 374 talcev.
Poleg stalne razstave je to obdobje zaznamovala bogata razstavna, izdajateljska in publicistična dejavnost strokovnih delavcev muzeja.
Sčasoma je muzej začel širiti svoje zbirke in usmerjati svojo pozornost tudi v zbiranje in raziskovanje življenja po letu 1945. Posebej se je začel posvečati šolski mladini, ki je bila v sedemdesetih in začetku osemdesetih let njegov najštevilnejši obiskovalec. Prelomnico v razvoju muzeja tako predstavlja leto 1979, ko je muzej pridobil dodatne prostore, v letih 1987–1989 pa so v njih postavili stalno razstavo o razvoju mesta Celja po drugi svetovni vojni.
Zaradi vsebinske razširitve dela se je muzej leta 1991 tudi formalno preimenoval v Muzej novejše zgodovine Celje. To je bil čas, ko se je začenjala oblikovati samostojna država Slovenija, zato je tudi muzej v kontekstu prenovljene zbiralne politike začel z iskanjem nove vloge v svojem okolju.
