Franc in Frančiška Špacapan sta živela v Dolenji Trebuši, kjer sta imela gostilno in trgovino. Po priključitvi primorskega ozemlja Italiji in s stopnjevanjem fašističnega nasilja so Franc in Frančiška Špacapan ter sin Bogomil odšli v Jugoslavijo. Poleg družine Špacapan sta v Jugoslavijo odšla še dva starejša sinova Vencelj in Vladimir iz prvega zakona Frančiške Špacapan ter Frančev bratranec Štefan, ki je dobil službo orožnika v Celju. Leta 1923 je družina Špacapan prišla na Proseniško. Sin Bogomil je začel obiskovat fantovsko meščansko šolo v Celju in nato šolanje nadaljeval na učiteljišču v Mariboru. Starši so na Proseniškem odprli trgovino, vendar so jo že po 6 letih zaprli. Preselili so se v Košnico, kjer so kupili posestvo in hišo. Po končanem šolanju sin Bogomil ni dobil zaposlitve, zato je prišel nazaj v Celje, kjer je mami Frančiški pomagal prodajati jajca in jabolka na celjski tržnici. Leta 1937 je Bogomil odšel službovat v Bačko. Tam je spoznal svojo bodočo ženo Dragico. Leta 1938 sta se poročila ter prišla na obisk v Košnico. Dve leti kasneje se jima je rodila hčerka Bogomira. Ko se je začela druga svetovna vojna, je bil Bogomil mobiliziran v kraljevo vojsko. Že kmalu so ga zajeli Nemci in poslali v ujetništvo. Starša Franca in Frančiško Špacapan so izselili na Hrvaško, v Lekenik. Bogomilova žena Dragica in hčerka Bogomira sta najprej zbežali v Sarajevo, od tam pa v okolico Beograda.
po pripovedovanju vnukinje Bogomire Puncer
Fotografsko gradivo hrani Bogomira Puncer.
