Franc in Alojzija Renčelj sta z otrokoma živela v Kontovelu pri Trstu. Franc je bil železničar, Antonija je opravljala delo sobarice na gradu Miramar. Leta 1913 sta se poročila in že naslednje leto sta postala ponosna starša sinu Francu, leta 1916 pa še hčerki Idi. Leta 1917 se je za mlado družino Renčelj začela popolnoma nova pot. Franc je dobil ukaz za premestitev in opravljanje službe železničarja v okolici Benetk ali na jugu Italije. Ukazu se je odločno uprl in se z družino preselili na Štajersko, na Opoko pri Štorah. Zaposlil se je kot železničar, stanovanje pa dobil v zeleni čuvajnici ob železnici. Tu so se rodili še štirje otroci Ivan, Antonija, Jože in Vlado, leta 1922 pa je umrla hčerka Ida, stara komaj šest let. Renčljevi otroci so vsi uspešno zaključili šolanje in pridobili izobrazbo, včlanjeni so bili v mnoga društva. Najbolj aktiven na društvenem področju je bil najstarejši sin Franc, ki je bil član društva Sokol v Štorah; ukvarjal se je z orodno telovadbo. Pri Sokolih je tudi spoznal in se zaljubil v Teharčanko Dragico Karolino Belak, s katero sta se leta 1938 poročila in že naslednje leto postala ponosna starša sinu Francu. A sreča je bila zelo kratkotrajna. Leta 1939 je Renčljevo družino doletela ponovna tragedija; po dolgotrajni bolezni je umrla mama Antonija.
Mnoge primorske družine so bile na začetku druge svetovne vojne izseljene iz svojih domov, med njimi so bili tudi Renčljevi; Franc Renčelj starejši z otroki Ivanom, Antonijo, Jožetom in Vladom ter družina sina Franca z Dragico in vnukom Francem. Izseljeni so bili junija 1941 v Gornji Milanovac in v vas Čiroviči.
(Po pripovedovanju vnukinje Stanke Renčelj).
Fotografsko gradivo in dokumente hrani Stanka Renčelj.
