Mama mi je povedala, kako je bilo. Bilo je pač tedaj, ko je on slikal. Moja mama je šla tepihe tamle čistit, klopfat na te škarpe, na dvorišču. Potem je čul to ta gospod Pelikan, odprl vrata in ravno v mamo je posvetil z reflektorjem in je rekel: »Gospa Vodopivc, ja pa vi to delate, saj ste ja iz Celja doma.« Moja mama je bila popolnoma tiho, nič ni rekla, samo odšla je, on pa tudi. In potem se je to končalo, on je dal reflektor noter, ni bilo nič iz tega.
Vozil se je pa veliko po cesti s kolesom, imel je torbo, tako veliko torbico, noter je imel pa fotoaparate, pa je šel čez Celje, se vozil, pa tam so ljudje veliko hodili sem in tja, on se je zadrl, pravzaprav tudi zaklel zraven. Je rekel: »Če ne vas bom podrl, če se mi ne boste spucal tele pred kolesom.« Zvonca ne vem, da bi ga sploh imel kdaj. On se je peljal, ker tistega leta, ko se je on vozil, se tam ni smelo voziti s kolesom, on se je pa lahko, kot gospod.
