Gospod Pelikan se verjetno ni najbolje počutil, ko je železniško podjetje, mislim da leta 1955, začelo graditi stanovanjski blok z osmimi stanovanji zraven njegove hiše. Verjetno je bil zato do nas stanovalcev vedno neprijazno hladen.
Leta 1957 smo se preselili v blok iz Pečovnika. Bil sem star dve leti. Sestra je bila zelo navdušena nad elektriko. Baje je dolgo stala zraven stikala in prižigala
in ugašala luč (v Pečovniku smo imeli še petrolejko). V bloku je bilo 12 otrok, v sosednji železniški stavbi pa 5 stanovanj in 6 otrok. V teh časih so bili otroci ves prosti čas na dvorišču. Kmalu sem se jim pridružil. Bili smo živahni, zelo glasni. Igrali smo se tudi z žogo, ki nam je večkrat padla na Pelikanov vrt. Ponjo smo morali plezati čez ograjo, včasih smo pohodili kakšne rože. To mu ni bilo všeč, včasih nam je žogo tudi vzel. Potem so ga morali starši prositi zanjo. Kadar pa je bil zelo jezen na nas, je žogo preluknjal z motiko. Sosedove deklice so bile enkrat tako jezne, da so mu šle potrgat vso zeleno sadje z dreves. Če smo se dotikali vrtne ograje ali se naslanjali nanjo, nam je včasih grozil skozi okno ateljeja z zračno puško. Ko smo kaj večjega ušpičili, je rad klical milico [policijo, op. avt.]. Takrat je še vse skupaj malo napihnil, da je prišel miličnik. Potem smo se morali zagovarjati, najprej njemu. Ta je šel z nami k našim staršem, da smo povedali, kaj smo storili. Nato nas je še spremljal h gospodu Pelikanu, da se mu opravičimo. Potem smo šli s strahom domov. Včasih je tudi šiba pela. /…/
Nad našim stanovanjem je sosed poučeval igranje trobente. To je šlo gospodu Pelikanu zelo na živce, včasih je mojo mamo okaral in zahteval, da prenehamo s poučevanjem. Ni točno vedel, iz katerega stanovanja prihaja zvok.
Spomnim se, da me je enkrat prosil, naj mu napolnim zračnice na kolesu. Za to mi je dal 100 din. Potem se je odpeljal v mestno središče, jaz pa za njim s svojim kolesom. Včasih je bila vožnja s kolesom v središču Celja prepovedana. Pri trgovini Rio je prišel nasproti miličnik. Gospoda Pelikana je pozdravil, mene pa je ustavil in nagnal s kolesa. Miličniku sem rekel, da to ni pravično, da predpisi veljajo za vse Enako. Zaradi oporekanja sem moral odviti ventilčke z zračnic na kolesu in jih izročiti miličniku. Še dobro, da mi ni bilo treba daleč porivati praznega kolesa.
