Ker je bila gospa Božena v mojih očeh soseda, prijateljica starih staršev in sosede Zlatke, sem jo doživljal včasih kot družinsko članico. Bila je resna, stroga, videl se je izraz vzgoje. Zanimivo pa je to, da so se moji stari starši, gospa Zlatka Pintar, gospod Klarič Jože med sabo tikali, njo pa so strogo imenovali gospa Pelikan in so jo tudi vikali, čeprav je bila samo cca. 5 let starejša od njih. Zelo rada je bila v njihovi družbi, sprehajali so se skozi mesto, šli na čaj k Unionu, na tortico k Evropi. /…/
O svojem očetu je pripovedovala splošno znane stvari, strast do slikanja, da je bil skoraj štiriindvajset ur na dan vpet v svoj poklic, ob sezoni je celo zapustil mesto Celje, odšel v Rogaško, kjer so bili že takrat znani turisti, in se posvetil slikanju. Šel je tudi za cel mesec dni v gore, strastno slikal, neposredno je bil predan tej izkušnji.
Morda še povem, da med drugo svetovno vojno, se mi je vtisnilo v spomin, da je delila z mojim starim očetom zgodbo, da so se v Starem piskru dogajala streljanja, ampak on ni smel tega fotografirati in je prinesel nemški oficir te slike razviti, in so ga tudi spremljali z budnim očesom, ampak je spretno razvil duplikate, ki jih je kasneje objavil, mislim da dal Muzeju novejše zgodovine Celje. To so bile stvari, za katere je bil drzen, predan, imel je intuicijo, da bodo mogoče nekoč še koristile Celju. Zato je bil zelo pogumen.
Je bil pa tudi na začetku vojne zaprt. Ampak zaradi svoje poklicno obrtniške dejavnosti je moral pristopiti k okupatorju, da je lahko imel mir, da je lahko posloval.
