Božena Pelikan se je zelo rada pogovarjala, veliko je povedala o svojem življenju, da je imela lepo življenje, da je veliko potovala. Če ne bi bila fotografinja, bi šla jezike študirat. /…/
Ja, v bistvu, ker se je sestra Nada poročila in odšla od doma, je bila Božena tista, ki je morala ostati doma. Včasih je bila navada, da vsaj eden od otrok ostane in tudi skrbi za starše in v bistvu nadaljuje njihovo delo. /…/
O fotografskem delu pa Božena ni veliko govorila. Je pa omenila, da so tudi ob nedeljah imeli odprto, da so vojake slikali. Vedno je govorila, da ni hotela biti fotografinja. Ona je hotela iti jezike študirat. Je pa sestra Nada bila zelo dobra fotografinja. To je pa Božena velikokrat povedala, da sestra je bila zelo dobra portretna fotografinja. /…/
O svojem očetu je Božena govorila tako, da sem dobila občutek, da ji ni znal pokazati te starševske ljubezni, da ni dobila dovolj pozornosti z njegove strani. Tisto, ki jo je dobila, je bilo pa bolj v smislu šolanja, pa dela, samo delat, delat, delat. Jaz mislim, da mu je celo malo zamerila, ko ji ni pustil iti študirat jezikov, mislim, da je kar eno tako tiho zamero v sebi gojila.
Spomnim se, da je pravila, da je imel en moped in da je imel nesrečo, da se je tako fejst prevrgel pri dijaškem domu, da je bilo ledeno. Proti dijaškemu domu, da se je peljal, v glavnem v tej smeri, bil je makadam in zmrznjeno in ga je spodneslo in se je takrat fejst poškodoval. Zato je bila strašno jezna glede tega njegovega kipa, ki stoji pred Narodnim domom, ker je rekla: »Moj oče se ni nikoli s takim kolesom vozil, zaradi tega, ker ni mogel noge dvignit in se ni vozil z moškim kolesom, ampak je vedno imel žensko kolo«. Je rekla: »Niso prav naredili, to niso prav naredili.« Ni ji šlo v račun, da je to pač neka simbolika.
Ja, je potožila velikokrat, potem je bilo pa tako, na eni strani je bilo, kadar je govorila o kakšnih njegovih dosežkih s ponosom, na drugi strani se ji je pa videlo, da je razočarana nad njegovim odnosom do nje. Ni pa nikoli rekla žal besede o njem.
