Pri 14 letih sem se začel učiti pri fotografu Josipu Pelikanu, in sicer 7. septembra 1942, v vojnem času. Bil sem potem pri njemu zaposlen še kot vajenec do septembra 1945. V glavnem se je delala samo tista fotoreportaža, kolikor je bilo potrebno za slikanje tistih političnih dogodkov v Celju v teh četrtih, Ortsgruppah, kot se je takrat reklo.
Takrat so bile v Celju štiri Ortsgruppe, torej mestne četrti, tako kot so sedaj, kjer so se dogajale razne proslave in dogodki. Vse to smo morali fotografirati, tega se je ogromno delalo. To je Pelikan fotografiral, ljudje so potem to naročali. Tako kot se danes vse, kar se dogaja, dokumentira, tako se je tudi takrat to dokumentiralo. In seveda takrat je nastopala mladina, odrasli, potem tista Wermanschaft …
In seveda, to je bil tudi zaslužek. Mi smo to fotografirali, filme razvili, vsak posnetek oštevilčili od 1 do 36, kolikor je bilo na filmu, številka filma in tako naprej, potem smo pa slike naredili in so se te slike v izložbe naložile, tukaj spredaj so bile pred hišo tiste izložbe, štiri velika izložbena okna. Vsaka slika je imela svojo številko. Ljudje so hodili to gledat, si je zapisal številko slike, katero je hotel, in to se je potem izdelovalo. Vsaka slika je koštala 50 pfeningov. To je bil posel.
Glavno je bilo pa tudi slikanje za legitimacije, tiste Kennkarte, kot so se imenovale po nemško. To je bilo na dnevnem redu in tega je bilo ogromno. Čez dan smo to sortirali, obrezovali slike, oštevilčili, v vrečke pakirali … Zvečer je pa rekel majster: »Pobi, zdaj pa pripravite temnico, gremo v temnico delat.« Ko bi morali iti domov ob šestih zvečer … Takrat se je delalo od osmih do dvanajstih in od dveh do šestih. In smo delali v temnici do desetih, enajstih zvečer, potem je pa rekel: »No, zdaj pa kdo bo prišel jutri zjutraj ob šestih tele slike prat, pa sušit dat?« In tako je šlo to dan na dan.
Naučil nas je toliko, kolikor je bilo potrebno. Slikat smo se tukaj pri njemu naučili, kar je bilo za legitimacije, da se je človek usedel, da je obrnil glavo na desno, da se je videlo levo uho, to so hoteli imet Nemci, tričetrt profil, levo uho se je moralo videt. Zato se jaz danes čudim našim zahtevam za osebne legitimacije, da moraš biti slikan naravnost v obraz, po mojem to ni popolnoma anatomsko videno. V tričetrt profilu veliko več vidiš – poteze obraza, lica, tudi uho in te spremembe, ne vem, zakaj je to pri nas tako, ampak to je stvar današnjega sveta. Tako je izgledal ta moj vajeniški dan. /…/
No, Nada [Pelikan, op. avt.] je bila odlična fotografinja, zelo dobra retušerka. Delati je morala, da je imela krvavo rdeče oči. Tudi Boža je bila retušerka, ona je bila potem tukaj doma. Ta čas, ko smo se mi učili tu, je ona prihajala zjutraj v službo, mogoče četrt ure, pol ure za nami, ker so stanovali zgoraj v prvem nadstropju, in retuširala do kosila, po kosilu nazaj, pa do desetih zvečer. Tako je bilo to življenje njeno. Ona bi bila sicer rada študentka, Boža.
Bila je zelo brihtna, inteligentna in je bila v Ljubljani, to je meni Viktor Berk pripovedoval, je bila v Ljubljani, ne vem zdaj kje, v kateri šoli, kam jo je dal, ker je imela veliko maturo, mislim, da je bila na univerzi ali kako, ne vem… Skratka, ali se je zgodila ljubezen ali se je potem nekaj drugega nepričakovanega zgodilo, ne vem. On, Pelikan, je prišel v Ljubljano, jo je potegnil iz Ljubljane domov na vajenski stol in se je morala tukaj notri učit in delat, ampak v glavnem je bila samo retušerka, jaz je nisem v temnici v treh letih niti enkrat videl. To jo je naučil, to je morala delat. Tako je to bilo. /…/
Šli smo slikat tudi mesto Celje s Starega gradu. Je bilo tako aprilsko vreme, pa je rekel Pelikan: »Pobi, hitro, hitro kamero, dajmo, hitro, pejmo, hitro.« Gremo na Stari grad gor zaradi oblakov. In potem smo gor na Friderikovem stolpu čakali, da so se oblaki razporedili, štiri ure smo čakali, da je bilo tako, da so bili oblaki samo po nebu gor, kolikor se je po sliki videlo, nobene sence od oblakov pa ni smelo biti na mestnem področju. Zato so tako lepe pokrajinske slike. Samo stali smo in čakali. /…/
Kar se tiče pa humanosti. Vsak dan nam je dal popoldan en kos kruha za malico, ob štirih popoldan. To je takrat veliko pomenilo, ko je bil kruh na karte. Ko smo bili mladina več lačni kot siti. In tisti kos kruha ti je bil kot danes ne vem kak bogat sendvič. Potem jabolka je imel. On je imel zveze, pa je menda tega več dobil. Potem jabolk je imel iz Rogaške Slatine od kmetov, pa smo tista jabolka morali sortirat, pa tiste nagnite, da smo jih rezali. Tiste nam je potem dal, da smo jih lahko jedli, cele, zdrave ne. Potem leta 1943 nam je pa kupil, vsakemu je dal delati en par gojzarjev, tam pri Plečnik, mislim, da se je pisal čevljar, nasproti Branibora je imel delavnico. To je takrat veliko pomenilo, okovani čevlji, veste, da takrat si moral imeti bezugsschein [nakaznico, op. avt.], da si lahko dobil kaj takega. Takrat smo hodili z opanki z lesenimi podplati. Tiste gojzarje smo menda dobili za božičnico.
