Pojav gospoda Pelikana kot odličnega in natančnega fotografa je ostal v mojem spominu tudi iz gimnazijskih let. Prvič v zvezi s fotografijo mojega maturantskega razreda 1948, pozneje pa iz posnetkov gimnazijskega profesorskega zbora ob koncu šolskega leta. /…/ Spravil nas je na dvorišče, poiskal primerno osvetljen prostor in se brez naglice lotil dela. Vidim ga z velikim aparatom – škatlo, s črnim pregrinjalom, pod katerim je skrival aparat in glavo.
Potem so sledila navodila, kako se je treba obrniti, kako pogledati, vse brez naglice. Teh natančnih navodil ni bilo tako kmalu konec. Sprejemali smo jih s hudomušnimi opombami, včasih tudi z malo nestrpnosti. Mojster sam pa ni bil nestrpen, bil je potrpežljiv in natančen. Izdelek, ki je nastal, je bil vreden mojstrovega imena in bil je ustvarjen tudi za prihodnost. Zato ni čudno, da je Celjane, tudi tiste, ki so sami imeli fotoaparat, ob pomembnih dogodkih pot vodila v njegov atelje.
