Srečaval sem ga že od mladih nog. Seveda sem bil takrat zaverovan v druge zadeve in nisem bil posebej pozoren na gospoda v sivi obleki, beli srajci in s kravato, zavezano na nekoliko večji vozel, in s klobukom na glavi.
Hodil je bolj počasi in iz resnega obraza so v svet zrle zvedave oči, ostre, da so človeku segle v dno srca. V kasnejših letih je hodil ob kolesu, saj očitno ni maral, da bi si pri hoji pomagal s palico. /…/
Kadar sem šel po Razlagovi (nekaj let Ćuprijski) ulici, sem se rad vsaj za hip ustavil pred Pelikanovo izložbo in občudoval razstavljene fotografije. Nekatere je občasno zamenjal, nekatere pa so bile kar dolgo časa zvezde stalnice. /…/
Ko sem se že bolj zavedal »celjanstva «, sem bil ponosen, da sem poleg drugih uglednih Celjanov poznal tudi gospoda Pelikana. Še več. Bil sem ponosen, da je tudi on poznal mene!
Običajno sva se ob srečanjih samo vljudno pozdravila in nadaljevala pot vsak po svojih opravkih, a občasno se je ustavil, se z resnim obrazom in z rentgenskim pogledom zazrl vame
in vprašal: »No, kako gre študij?« Prvič sem bil nekoliko v zadregi, saj si nisem mogel domišljati, da bi tako ugleden gospod vedel zame, kaj šele da bi ga zanimalo, kako študiram.
Pozneje, ko sem se privadil njegovih vprašanj, sva že malo poklepetala. Takrat sem tudi opazil, da se je njegov strogo resen obraz nekoliko omehčal in z iskrico v očeh se je kdaj tudi malo pošalil. A ob slovesu me ni nikoli pozabil opozoriti: “Le glej, da boš priden. Saj veš, tvoja mama trdo gara, da lahko otroci študirate!”
