Jaz sem se pri mojstru Pelikanu slikala dvakrat. Enkrat za osebni dokument. Enkrat me je slikal on, enkrat me je slikala gospa Božena. To je bilo leto 1965. Slikala sem se tudi leta 1961 za poroko.
Smo se pa šli slikat tja zato, ker je pač vsak vedel, da je to eden najboljših fotografov. Takrat v Celju ni bilo toliko fotografov. Ampak vsak je rekel, če hočeš imeti lepo sliko, se moraš iti slikat h gospodu Pelikanu. In tako smo se potem za poroko šli slikat h gospodu Pelikanu. /…/
Ko si se prišel slikat, je on kar nekaj časa porabil, da te je pravilno namestil, da si se lepo, pravilno držal, da si se obrnil pravilno proti svetlobi in vse to. Potem se seveda spomnim, ko je že šel za svoj aparat, ko se je že pokril s tistim črnim ogrinjalom, ki ga je imel, ker pač vsak aparat je imel to, je včasih še stopil nazaj in je še kaj popravil. Zelo natančen je bil pri namestitvi tebe kot objekta, ko te je slikal. Popravil ti je tudi oblačila, gube na oblačilih in vse na to je pazil, kako držiš roke, kako držiš glavo, da jo ja ne boš premaknil.
Skratka, hotel je imeti popolno sliko. Pa četudi si se slikal samo za dokument. Če si pa rekel, da bi imel portretno sliko, je bil pa še posebej natančen pri postavitvi, frizuri, hotel je imeti, kako bi temu rekla, dodelan model, da ja ne bo kaj narobe potem, ko bo razvil fotografijo. Portretne fotografije pa je tudi retuširal. Za osebne dokumente smo kar hitro dobili fotografije, za ostale pa ne vem, se mi zdi, da nismo dolgo čakali nanje, teden, štirinajst dni, nismo čakali dolgo ali pa nam je čas tako hitro minil. Vem pa, da so bile te slike potem perfektne. Sicer takšni kot smo bili, smo bili, ampak so bili lepo izdelani izdelki. Tudi če njegove fotografije danes gledate, so še vedno take, lepe.
