1944:
Bombniki nad mestom … Sirene pojejo, star’ ata visi na zvoncu v stopnišču, že se sliši brnenje letalskih motorjev. »Marjanka, Nada, Boža, Avko (Zdravko ml.), Mišo (Aleksander), gremo, gremo takoj, gremo v zaklonišče!« kriči star ata Pelikan … Kot na krilih nas zanese do konca ulice, mimo začetka bivšega Masarykovega nabrežja in čez leseni samostanski most, medtem ko prve bombe že padajo mimo železniškega mosta v Savinjo, mi pa gor, gor do podesta polovice stopnic in v zaklonišče … In hrib zadrhti in drhti, drhti, drhti – in železniški most še stoji! /…/
1953:
Pred skrivnostmi ustvarjanja … V šolskih počitnicah me star’ ata Pelikan za priprtimi vrati v hodnik prebuja z dolgim naraščajočim in ponavljajočim se žvižgom in pripombo, da se vidiva v delavnici, temnici ali povečavalnici. Običajno najprej v temnici prenašam fiksirane pozitive desetkrat iz ene v drugo vodo, jih odkapljam in polagam na sušilna platna v delavnici ali steklenem ateljeju. Nato v delavnici postopoma odvzemam že poravnane pozitive iz preš, jih obrežem in dam vedno iste posnetke v prozorno ovojnico, kot so pač naročene, ali pa že posušene najprej poravnam ob miznem robu iz ene in druge strani, položim eno proti drugi in jih dam v prešo čez noč, tako da ostanejo poravnane, medtem ko Boža retušira negative ali pozitive, preverja naročila, animira in fotografira stranke. Izmenično seveda, komponirata osvetlitev in fotografirata z veliko mehovko tudi Marjanka in Josip Pelikan.
Če sem dovolj zgodaj v delavnici, odklenem rešetko izpred vhodne niše vrat v sprejemnico in jo odnesem za vrata glavnega portala in obratno, ko se vrnem od moje drage popoldanske Savinje.
V tehnologijo fotografske kreativnosti, posnetka in izdelave me star ata Pelikan že leta uvaja z vso natančnostjo, obzirnostjo in velikodušno ljubeznivostjo pod vodilno tezo: Najprej delo in potem zabava. /…/
V zimi na Mozirski …
Še pred usodnima spodrsljajema, zimsko opremljena, z mehovko, stativom in kasetami z vloženimi negativi in oskrbo v najinih nahrbtnikih, se odpeljeva izpred Šubičevega paviljona, nasproti železniške postaje, s prvim avtobusom v Mozirje, nato tri ure v hrib do zahodnega pobočja Mozirske planine, mimo globoko zasnežene, neoskrbljene koče na Golteh, v bližini planšarije se mojster Pelikan odloči za pozicijo kamere mehovke s pogledom v dolino in na Savinjske alpe z Ojstrico … Je precej oblačno in rahel vetrič razteguje mogočne oblake, tu in tam se pokaže modrina, kjer šine sončna svetloba kot iz reflektorja, se vleče in liže po drevesnih kronah zasneženih pobočij, vidljivost je zelo dobra, ampak vetra in premikov je vedno več, na dolgo osvetlitev negativa ni niti za pomisliti in najavlja se snežni metež… Proti večeru se vreme umiri, tu in tam prodirajo bliskavi žarki zvezd oblačno nebo, kamera s stativom je zopet v nahrbtniku …
Odprto ognjišče v sredi planšarije naju že greje, oster dim nama solzi oči, premajhna je morda odprtina v strehi nad ognjem, večerni prigrizek s čajem iz snežnice je opravljen, raztegneva in pokrijeva se vsak v svojem koritu, polnem slame, nasproti še nežno žareče žerjavice in prezirljiv je dim, kolikor ga še je … Kratek žvižg in v snegu sva umita in pri popolni bistrini, ogenjček ogreva čaj in roke, ob zori je kamera zopet na svoji poziciji, star’ ata Pelikan na preži… Več ali manj se ponavlja včerajšnji nebeški ritem, eno in drugo zažvižgava in zapojeva … Pospraviva kamero in se odpraviva navzdol proti jugu, ledeni veter nama veje iz doline in reže v ušesa, na pol poti se star’ ata ustavi in me začudeno vpraša: Kje pa ‘maš tvoja ušesa!?« Prestrašeno se zagrabim in veselo se zasmejeva, saj so še tam! Brez posnetka se vrneva z avtobusom k Šubičevem paviljonu. /…/
1968
Dubček … Zgodaj zjutraj, v polspancu, na kavču v črni sobi, vrata v hodnik so rahlo priprta, star’ ata Pelikan vstopi, ves iz sebe v solzah, še predno se vsede, se objameva in vprašam ga: »Ja, kaj se je pa zgodilo?« »Rusi so v Pragi!« mi reče zbegano in skoraj sokolsko kljubujoče mi pokaže Delo, nakar se kot še nikoli tako bridko, bridko razjoče. /…/
