Po padcu starega ata z motornim kolesom je večino poslov v ateljeju prevzela njegova mlajša hči, moja teta Božena, ki nas je ob pomembnejših dogodkih fotografirala v ateljeju v črno- beli tehniki z ateljejsko kamero v formatu 13×18 cm ali 9×12 cm in že od leta 1973 tudi na barvni negativ 24×36 mm z Nikkormatom FTN, kot npr. pred Valčkovim plesom v Narodnem domu v Celju, kamor naju je z možem povabila.
Na ta čas nas danes spominja veliko črno-belih in barvnih odličnih fotografij moje poroke, moža, mene in moje družine. /…/
Oba sta doživela kar lepo starost, stara mama Marjana se je poslovila leta 1974, stari ata Josip leta 1977. Po njegovem slovesu je teta Božena ostala sama v hiši z ateljejem in nadaljevala s fotografsko obrtjo. Občasno ji je šla v pomoč moja mama, da je bila retuša opravljena čimprej in fotografije predane strankam pravočasno. Razvijanje negativa in izdelavo barvnih fotografij je naročila pri drugih fotografih v Celju. Črno-bele negative je sicer pošiljala moji mami v Ljubljano v retušo, mama pa je retuširane večinoma nosila na avtobusno postajo, jih dala sprevodniku, da jih je v Celju predal njeni sestri Boženi. To »potovanje« negativov iz Celja v Ljubljano in nazaj v Celje je trajalo do prometne nesreče moje mame leta 1992, ko je po njej postala invalidka. Občasno je še retuširala do leta 1994, ko je teta Božena prenehala s fotografsko obrtjo in se upokojila. Po tem je ob pomembnih dogodkih še prižgala reflektorske luči v ateljeju, vendar je snemala le še na barvni negativ 24×36 mm. /…/
Mama Nada je po poroki leta 1935 z Zdravkom Zoretom v Kranjski gori v najem prevzela Penzion Vila Olga, ki ga je vodila do selitve v Maribor leta 1940, kjer je po pridobitvi mojstrskega spričevala odprla atelje Foto Pelikan na Gosposki ulici 23. Tam sem decembra leta 1945 kot njen tretji otrok privekala na svet. Bila je odlična portretistka in je svoje fotografije tudi razstavljala, zanje prejemala priznanja in nagrade ter jih objavljala v zagrebškem mesečniku za strokovno in umetniško fotografijo Naša fotografija. Gradivo je že predano Muzeju novejše zgodovine Celje.
Pomembne dogodke, ki jih je moja družina še pred mojim rojstvom praznovala v Celju, kot npr. božični večer leta 1943 na tej fotografiji, je posnel stari ata Josip. /…/
Tako moji mami kot teti Boženi so novosti v fotografiji vedno vzbudile zanimanje. Junija 1995 sva ju z možem peljala na Fotoantiko v Križanke, kjer sta si z zanimanjem ogledovali razstavljeno fotografsko opremo, še posebej pa ju je pritegnila stara ateljejska mehovka na stojalu in debate z lastnikom kar ni bilo konec. /…/
Mama Nada Zore nas je zapustila leta 1999 v Domu upokojencev v Loki pri Zidanem mostu, teta Božena pa leta 2016 v Domu upokojencev Lipa Štore. Z bratom Zdravkom smo pred njenim slovesom morali pogosto v Celje in kasneje v Štore, kjer je njena življenjska moč žal hitro pešala. Pelikanova hiša je 8. februarja 2016 ostala prazna z veliko ropotije, predvsem v kleti in na podstrešju. Z bratom Aleksandrom in njegovo ženo Erjo iz Berlina smo organizirali pospravljanje hiše in odstranili vse, kar ne bi bilo zanimivo za morebitno kasnejšo predstavitev za javnost.
Skupaj z Muzejem novejše zgodovine Celje nam je Mestno občino Celje le uspelo prepričati, da ima premična dediščina svojo vrednost le, če ostane v nepremičnini, kjer je nastajala. Po tehtnem premisleku se je Mestna občina Celje odločila za odkup cele hiše, da bo s tem stekleni atelje spet povezan s hišo, kot je bilo v času ustvarjanja mojstra Pelikana in njegove družine, kar je bila velika želja vseh nas, njegovih potomcev, vključno z našimi družinskimi člani.