“Študiram na NYU, v ZDA. Ko se je začela pandemija, sem zbolela, vendar ne za koronavirusno boleznijo. Slutila sem, da bi lahko bil virus huda kriza. Tako sem staršema iz bolnišnice v Greenwichu pisala, ali bi bilo morda pametno, da pridem domov. Naslednji dan se je izvedelo, da bodo letališče J. Pučnika zaprli – stanje je torej resno. Tako sem v petek kupila enosmerno karto za domov, skoraj za šalo pospravila stvari in prosila prijatelje in najemodajalko, da mi jih shranijo (mislila sem, da pridem nazaj še isti semester). V soboto me je sostanovalec Zack peljal na JFK. Z dvema kovčkoma, kortikosteroidi in antibiotiki sem potovala dva dni in gledala letališke table, ki so kazale vedno več odpovedanih letov zaradi koronavirusa, dokler nisem dan pred zaprtjem Brnika pristala v Ljubljani. Z masko sem prispela domov, kjer nisem smela objeti družine. V osamitvi za dva tedna sem nadaljevala s poukom in okrevala od bolezni. Znak je bil nalepljen na vrata sobe, da se družina ne bi spozabila in vstopila. Pa tudi, ker se mi je zdelo zabavno imeti opozorilo.”
Sarah Marn